Hoja je pogosto razumljena kot fizična aktivnost, poudarja se njen pomen za zdravje, počutje, socialno vključenost, za okolje, privlačnost prostora, celo za gospodarstvo. Precej manj pa je v ospredju njena vloga v prometu, čeprav je hoja eden temeljnih in najpomembnejših načinov vsakodnevne mobilnosti.
Hoja je prometni način, ki najmanj obremenjuje okolje in prostor. Ne porablja dodatne energije, ne povzroča izpustov, zavzame zelo malo prostora, infrastrukturno ni zahtevna in ne potrebuje površin za parkiranje. Je najbolj naraven, dostopen, demokratičen, zdrav in socialno pravičen način premikanja, zato ima ključno mesto v prizadevanjih za bolj trajnostno mobilnost. Pri tem je treba poudariti, da ko govorimo o hoji, upoštevamo načela univerzalne dostopnosti. Zagotavljati je torej treba tudi samostojno gibanje oseb z zmanjšano mobilnostjo in možnost uporabe invalidskih vozičkov, otroških vozičkov ali na primer bergel.
Hoja je pomembna tudi v povezavi z javnim potniškim prometom, saj predstavlja del prvega in zadnjega kilometra, saj se večina poti, tudi tistih z avtomobilom, začne ali konča peš. Zato hoja ni pomembna le sama po sebi, temveč je nepogrešljiv del skoraj vsake poti.
Pomen hoje kot sestavnega dela trajnostnega prometnega sistema letos prvič posebej izpostavlja tudi mednarodni dan hoje, ki ga obeležujemo 27. aprila. Ta dan je priložnost, da hojo še jasneje prepoznamo kot enakovreden prometni način ter spodbudimo njeno vključevanje v vsakdanje poti do šole, službe, trgovine, postajališča javnega prevoza in drugih opravkov.
Na Ministrstvu za okolje podnebje in energijo smo izdali smernice za infrastrukturo za hojo, ki jih je pripravila Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo.
Sodelovali smo tudi pri pripravi Celovitega načrta za hojo v okviru Panevropskega programa za promet, zdravje in okolje pod pokroviteljstvom UNECE in WHO, s čimer želimo prispevati k boljšim pogojem za hojo ter njeni večji vlogi v prometnem načrtovanju in vsakdanji mobilnosti. Ta načrt vključuje pet tematskih področij ukrepanja. Prvo področje je ukvarjanje z ljudmi, s pešci. Z njihovimi potrebami, strahovi in željami. Tri področja se dotikajo prostora – in sicer infrastrukture za hojo, prostorskega načrtovanja in javnega potniškega prometa. Zadnje, peto področje pa so ukrepi, ki gradijo znanje o hoji, vzpostavljajo potrebne kompetence in širijo razumevanje področja hoje.